NAŠE ZGODBE
NAŠE ZGODBE

… o smrti neradi govorimo, obdajajo nas neprijetni občutki. Ob smrti otrok pa ostanemo brez besed.


Kako lahko starši, ki izgubijo otroka v najzgodnejšem obdobju, preživijo svojo stisko? Kaj jim pomaga, kaj čutijo, česa nočejo? Kje so njihove misli? Česa jih je strah? Se počutijo sami in osamljeni? 


Da bi nas začutili, ne razumeli, ker razume, lahko samo tisti, ki se sooča s podobno izkušnjo, so žalujoče mame zaupale svoje občutke in bolečine skozi zgodbe. Vsaka s svojo zgodbo. Vsaka z drugačno vendar vse z istim koncem – soočanje s smrtjo otroka. 


Zgodbe so tiste, ki nas učijo, ki so resnične, saj so del nas. 


Srčno vas vabim, da si jih preberete z odprtim srcem. So sporočila, ki imajo svoj namen. 


S pričevanji in fotografijami želijo opozoriti na obstoj otroka, ki je živel z nami le malo časa ali pa se je celo porodil v naše naročje tiho in spokojno. Opozoriti, da imamo pravico do žalovanja in da smo mame z veliko začetnico.


Hvala za pozornost in vse dobro vsem.

Petra, Solzice

Angelske mamice - končna izvedba čb (1)

"Smo mamice otrok umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu in to je naša zgodba.


Začetki pri vsaki izmed nas so se začeli z nepopisno srečo in hvaležnostjo, ki jo čuti ženska, ko zagleda pozitiven nosečniški test in naznanja dejstvo, da bo postala mamica. Vsaka izmed nas ima za sabo malce drugačno vmesno zgodbo, nekatere izmed nas, so se za izgubljenega otroka trudile vrsto let in šle skozi mnoge IVF postopke, konec zgodbe pa je žal pri vseh enak.


Uničene sanje, izgubljen vsak »prvi« (nasmeh, zobek, korak, simpatija...) prazno naročje in srce razbito na milijone koščkov. Mnoge med nami smo izgubile celo več kot enega otroka. Oktober je mesec spomina na otroke umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Za nas se oktober nikoli ne konča, za mamo ne mine dan, ko ne bi pomislila na svojega otroka.


V to kampanjo smo se podale z namenom, da porušimo tabuje in ljudem pojasnimo, da nam stisk roke, sočuten objem, izraženo sožalje ali zgolj vprašanje »kako si?« pomeni ogromno. Zmotno je mišljenje večine ljudi, da se o svojih otrocih in o žalostnih dogodkih, ki so se nam zgodili, ne želimo pogovarjati. Ljudje se bojijo, da bi nas z vprašanji prizadeli. Čeprav se nam ob pogovorih pogosto ulijejo solze, se o naših otrocih rade pogovarjamo, to nam daje občutek, da niso prezrti in pozabljeni. Čeprav smo jih lahko objele, poljubile in pestovale ali nosile v svojem trebuščku le za nekaj trenutkov, bodo v naših srcih živeli za vedno. Me smo njihove mamice in oni so za vedno naši ljubljeni otroci. Zato slišite stisko staršev, ki hodijo po naši poti in vsaj za trenutek napolnite njihovo prazno naročje z iskrenim objemom ter pobožajte njihovo strto srce. Ob tem ne pozabite, da žalujejo tudi očki, bratci in sestrice."


 V imenu žalujočih mamic, zapisala Špela Vitanc Vodeb


Besedilo ni lektorirano

Foto: studio Baltazar

 

Špela Vitanc Vodeb

Špela Vitanc Vodeb

Od nekdaj sem sanjala, da bom mama štirim otrokom. In tudi sem. Samo na drugačen način, kot sem si kadarkoli predstavljala. 

 

Moja zgodba se začne leta 2014, ko sem decembra prvič postala mamica čudoviti deklici Juliji. Nosečnost je bila naporna, pri porodu so se pojavili zapleti, toda vseeno sem svojo prvorojenko v naročje dobila živo in zdravo. 

Želja po drugem otroku je bila velika, zato sva se z možem dve leti kasneje, zelo razveselila pozitivnega testa nosečnosti.  »Gospa, žal mi je, ne najdem več utripa, morali boste na čiščenje.« To so bile besede, ki so me 7. februarja 2017 zarezale v srce. Jok, jeza, obup, solze, bolečina vse to me je spremljalo na poti do porodnišnice, kjer sem s pomočjo tabletk in v sobi z dvema dekletoma, ki sta splav opravili načrtno, prvič ostala sama, s praznim trebuhom in zlomljenim srcem. Prekleto naj bo leto 2017, sem si mislila, ne vedoč, da me ob koncu leta čaka še težja preizkušnja. 

 

Kljub žalostni izkušnji, sva se nekaj mesecev kasneje odločila, da ponovno poskusiva. Ob pozitivnem testu, sem čutila nepopisno veselje, pomešano s strahom in negotovostjo. Uspešno sem prestala prvi pregled, pa tudi drugega in na pregled nuhalne svetline z veseljem vzela še moža in hčerko. Ginekologinja je hčerki pokazala dojenčka, celo pomahal ji je, toda naše nasmehe so kmalu zamenjali zaskrbljeni obrazi. »Nuhalna svetlina je zelo velika. Precej verjetno je, da pod srcem nosite otroka s kromosomsko okvaro« je bilo vse česar se spomnim od razlage ginekologinje. Vmesnih dni se spomnim bolj medlo. Vem le, da sva zadnje evre nakazala za neinvaziven genetski test, ki je stal nesramnih 700 evrov. 

Googlala sem o vseh možnih razpletih, diagnozah in se prepričevala, da merjenje nuhalne svetline napoveduje zgolj verjetnost in da ne morem biti spet jaz tista, kjer bo šlo nekaj narobe. Pa sem bila.

Najhujše darilo, ki sem ga dobila točno na 28. rojstni dan, je bil klic iz genetske ambulante, kjer so potrdili da v mojem trebuščku raste deklica s kromosomsko okvaro. Nihče, prav nihče mi ni znal povedati za kako hudo okvaro gre. Bo preživela porod? Bo poleg umske manj razvitosti tudi gibalno ovirana? Bo živela v bolečinah? Po glavi se mi je podilo tisoče vprašanj, dnevi pa so tekli. Prej dokaj brezskrbno življenje, so zamenjale odločitve o življenju in smrti. Za nekatere obsojajoče za druge dejanje, ki terja največjo mero poguma, kjer se egoizem in neznanska želja po živem otroku podredi dejstvu, da bo imel otrok težke okvare s katerimi bo težko živel, če sploh, svoje kratko življenje. Izbrala sva prekinitev nosečnosti. Še zdaj ne vem kako sem preživela celoten potek od tabletke za ustavitev srca, popadke, bolečine, "porod" na stranišču in se po dveh dneh iz porodnišnice vrnila s praznim naročjem in srcem razbitim na miljone koščkov. Ob porodu je bilo videti že natrgano popkovino, kar je nakazovalo na dejstvo, da Zarja v trebuhu ne bi preživela niti do konca nosečnosti.

1. decembra letos, bo tri leta odkar sem drugič postala angelska mama. Okolica je že zdavnaj pozabila, da je obstajala, večina je pravzaprav ni nikoli zares priznala.  Na njen raztros smo po besedah pogrebnega zavoda čakali pol leta z razlogom "da se jih dovolj nabere." Ker je bila rojena malo pred pred 22. tednom, je naša država ne priznava kot otroka. Pravijo, da je bila plod. 

Morda res, toda zame je bila moj svet, moj otrok, moja ljubezen, ki je še tako mavričen fantek, kot je njen bratec Matija, ne more nadomestiti. Zame je bila moja Zarja in jaz sem za vedno njena mamica. Četudi sem jo lahko objela, pestovala in poljubila le za trenutek, bo v mojem srcu živela za vedno.

 

Mesec oktober, je mesec spomina na otroke umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Družba se teh tem izogiba, ljudje ne vedo kako se odzvati in se zato najpogosteje pretvarjajo, da se ni nič zgodilo. Če ne veste kaj bi rekli, kako bi se odzvali – bodite samo tam, objemite žalujoče starše in prosim ne govorite neumnosti kot so: »vse se zgodi z razlogom«, »boljše sedaj kot kasneje«, »saj je bila še majhna«, »saj si še mlada«, »saj bo boljše«. Bolečina je nepopisna. Zato bodite v oporo in pomagajte širiti naš glas. Pomembno je, da se o tem govori, da se otrokom prizna obstoj in da žalujoči starši v okolici najdejo podporo in ne ignorance. 

 

Mojima dvema angelčkoma pa pošiljam poljub v nebo in jima sporočam, da ju imam neskončno rada.

 

Eva Vovk

Eva Vovk

Najina zgodba nas popelje v leto 2018. To poletje se nama je življenje obrnilo na glavo.

Bila sva mlada starša, sama sem štela le 21let, v objemu, pa sva že imela sinčka Lea. Zaželela sva mu družbe in kmalu za tem sva se razveselila nove nosečnosti in vsi okoli naju so se veslili z nama.

Nosečnost je razen manjših zapletov potekala v redu, dete je pridno raslo in srček je na vsakem pregledu lepo utripal.

Za vedno se bom spominjala tiste nepopisne sreče, ko sem na zadnjem pregledu dobila svežo dišečo materinsko knjižico, najlepšo slikico iz ultrazvoka ter dva velika Baby paketa za nosečnice.

S partnerjem sva že izbrala imeni; če bo punčka bo Luna, če bi bil fantek bo Teo. Tudi nekaj prvih nakupov nevtralnih oblačilc sva že opravila in kupila sva najlepšo zibko, nevedoč, da bo ostala prazna, najino srce pa strto. Še zadnji brezskrbni vikend smo preživeli kot srečna družinica, nato nič več ni bilo enako kot prej.

Sledil je ponedeljek, 20.avgust, dan, ki naju bo za vedno zaznamoval.

Ko slišiš stavek: "Tole pa nekaj ne bo v redu, jaz utripa ne vidim." se ti enostavno sesuje ves svet in vse sanje, pričakovanja potonejo v solzah.

Dobila sem diagnozo "missed abortion", za kar prej niti nisem vedela, da obstaja. Dojenček je bil mrtev v meni dva tedna, brez da bi imela kakršen koli znak. Na tistem pregledu sem pričakovala živega in zdravega otročka, ter upala na morebitne prve vidne brcike na ekrančku. Namesto tega pa je tam negibno ležala najina pikica, brez utripa.

...dobila sem tabletke za splav, ki sem ga na lastno željo želela opraviti doma, da bi se od nje lahko poslovila oba. Rodila se je 27.avgusta, poimenovala sva jo Luna. Najlepša in najbolj popolna. Držala sva jo v rokah na tetra plenički, naredila nekaj fotografij, jo poljubila, se poslovila.. To res veliko pomeni in sem hvaležna tudi svojemu možu, da je zmogel z menoj skozi to in mi stal ob strani. Hvaležna sem, da nama je bila poslana, pa čeprav za kratek čas. Za solze sreče ob pogledu na pozitiven test, za vsak pogled utripajočega srčeca na ekrančku, najine prve nakupe in ker je bila darilo njenemu dedku za rojstni dan. Za vedno bo najin otrok, nič manj vredna od sinčka pred njo in nenadomestljiva z mavrico, ki nama je bila poslana za njo.

To fotografijo in zapis posvečam njej. ♡ V spomin vsem našim angelčkom, ki so nas zapustili prezgodaj. Naj bodo slišani, naj se govori o njih.

 

Adriana Jurjevec

Adriana Jurjevec

Pisalo se je leta 2012 ko sem na enem izmed študijskih vaj na Fakulteti za zdravstvo spoznala sošolca in skozi prijateljstvo se je rodila ljubezen. Hitro sva spoznala, da želiva iz najine ljubezni nekaj več in tako sva skoraj po 3 letih zagledala prvi plus. Ker sem bila tudi tistega dne v službi in ker sem imela bolečine v trebuhu, sem šla na pregled na urgenco. Naredili so mi UZ in rekli vidim dve gestacijski vrečki in v eni se vidi plod in glejte tudi srček utripa. Kar nisem mogla verjeti. Partnerju sem hitro odnesla slikico in tako sva skupaj občudovala najino prvo slikico dojenčka. Čez par dni sem imela kontrolo pri svoji ginekologinji, vsa nasmejana in pozitivna, saj srček je že utripal, krvavitve ni več, vse je v redu. Spomnim se,ko je delala UZ in sem hotela razbrati iz njenega obraza. Odložila je sondo in rekla, na žalost ni utripa. Napisala je napotnico za dokončanje nosečnosti s tabletkami. Ko bi takrat vedela, da ni bilo to zadnjič. Potem sva zelo hitro zagledala ponoven plus in tokrat sva decembra 2015 dobila sinčka. Ker sva si želela še enega otročka, da bi sinček imel družbo bratca ali sestrico, sva rekla da ponovno poskusiva. To je bilo junija 2017. Prvi pregled pri ginekologinji v 9. tednu. Nisem razmišljala ali imam nosečniške  simptome ali ne, saj je vsaka nosečnost zase. Nisem krvavela, torej je vse v redu. Vendar ni bilo. Ponovno besede ginekologinje,  ni utripa in zopet je sledil medikamentozni splav. Ker sva imela že enega otroka, naj bi bilo vse v redu z nama, zato niso delali še nobenih preiskav. Potem pa sva točno na najino obletnico oktobra 2017 ponovno zagledala plus in vsa pomirjena dočakala materinsko knjižico. Ker sem bila takrat stara 36 let, sva se odločila za merjenje nuhalne svetline. Rezultat je pokazal nizko tveganje za kromosomske napake, ampak kar nisem bila pomirjena. Zato sva se odločila še za Niffy test. Testi so ponovno pokazali nizko tveganje za kromosomske napake in z veseljem smo pričakovali še enega fantka. Tudi sin se je že veselil bratca in božal trebušček. Vendar nekaj mi ni dalo miru. Moj otroček se je zelo malo premikal. Kljub čokoladi, ko po navadi dojenčki ponorijo v trebuščku, sem ga komaj čutila. In pri morfologiji sem izvedela zakaj se ne premika. Ko sva prišla na pregled in ko nama je ginekologinja rekla naj midva gledava v zgornji ekran, sva se hecala, da bova gledala kako najin sinček igra nogomet. Ko bi le vedela. Zdaj sem že poznala ginekologinjo in poznala sem njen obraz in izraz na obrazu, ko je nekaj narobe. In sem vedela, da nekaj ni v redu, ko je dolgo časa samo drsela s sondo po trebuhu in nič govorila. In nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je odložila sondo in rekla, otroček ima spino bifido in utesnjene male možgane. Kot zdravstvena delavca sva vedela kaj to pomeni. Sledili so dodatni pregledi v porodnišnici, vsi strokovnjaki so potrdili diagnozo in slabo prognozo za življenje. Ginekologi sploh niso videli, da bi premikal nogice in takrat mi je bilo jasno, zakaj sem slabo čutila njegove premike. Vsi so bili enotnega mnenja, da je prognoza slaba in predlagajo prekinitev nosečnosti. Ker sem bila že noseča 22. tednov, sva morala midva napisati prošnjo, da želiva prekiniti nosečnost. Jaz nisem mogla, zato jo je napisal partner. Kako naj napišem, da želim prekiniti in se posloviti od najinega tako željenega fantka. Jaz hočem, da živi, da teka in se igra s svojim bratcem. Tisti teden do prekinitve se je vlekel v neskončnost. Nisem želela jesti, sploh nič sladkega, da se ne bi premikal. Ker ob vsakem njegovem premiku, so se mi ulile solze, da je to najino slovo. Še ko sva prišla v porodnišnico sva spraševala vse ginekologe ali sva se prav odločila. Rekli so, da bi lahko najin sinček umrl med porodom ali kmalu po njem in da bi bile potrebne številne operacije. Potem sem šla skupaj s partnerjem v ambulanto in zdravnik je s pomočjo UZ poiskal srček ter z injekcijo zavedno ustavil bitje srca. Naslednji dan sem dobila vaginalete, zelo hitro dobila popadke in skupaj s partnerjem so naju peljali v porodno sobo. In tako sem 8.2.2018 ob 14:45h rodila sinčka Oskarja. Težek je bil 475g, velik 30 cm in bil čisto podoben svojemu bratcu. Skupaj smo bili 3 ure, naredili smo odtis rokic in nogic. Objemala in lubčkala sva ga, potem pa so ga zavili v tetra pleničko in ga odnesli od naju. Mene pa odpeljali nazaj v sobo s praznim naročjem. Naslednji dan so me odpustili domov s strtim srcem. Kako naprej? Odločila sva se za skupinski raztros v Parku zvončkov Ljubljana, da je lahko skupaj s svojimi angelskimi prijatelji. Sledilo je fizično in predvsem psihično okrevanje. Zakaj jaz, zakaj midva in hvaležnost ter strah, da bi se še sinčku doma kaj zgodilo. Takrat čutiš nemoč, nimaš nadzora. Kaj in kako naprej? Vendar sva zbrala moč in šla naprej. Ker so vse preiskave pokazale, da ni bilo genetske napake in da je tudi z  nama vse v redu, sva se odločila ponovno poskusit. In tako januarja 2019 ponovno zagledala srček na UZ. Vendar ko sva mislila, da ne more biti huje, sva na prvo obletnico Oskarjevega rojstva izvedela, da tudi temu otročku ne bije več srček. In tako sva šla Oskarju prižgati svečko, potem pa v bolnišnico na ponoven medikamentozni splav. Takrat sem želela odnehati in se sprijazniti, da imava enega živega otročka in da sva hvaležna zanj, vendar je partner rekel,  dajva še zadnjič poskusit, potem pa konec. In tako se nam je marca 2020 pridružila mavrična punčka. Zakaj mavrična?  Ker mavrični otročki pridejo po izgubah in predstavljajo novo upanje in za naju tudi čudež. Vendar je še vedno težko,  ker se moraš naučiti kako gresta žalost in veselje skupaj. Vsak dan je borba in hvaležnost za zdravo punčko.

 

Aleksandra Ožegovič

Aleksandra Ožegovič

Moja zgodba se začne dobrih 11 let nazaj ko sem se poročila in si zaželela otroka. S partnerjem sva se trudila, a nikakor nama ni uspelo zanositi. Imela sva 5 IVF postopkov, 8 let sva obiskovala kliniko za neplodnost. Vmes 3x zanosila v postopku, a se ni obdržalo, izgubila sem otročke okoli 6 tedna. To so bila leta polna jeze, besa, nemoči, žalosti, solz, neuspehov. Vsak dan se spopadaš z vprašanji: Zakaj midva? Zakaj jaz? Besna si nase in svoje telo ker ne more zanositi. Besna si ker ne more donositi otroka. Obsojaš se, ker nisi sposobna izpolniti eno tako naravno funkcijo kot je zanositi in roditi otroka. Leta 2017 je potem sledil šok za vse nas, ko sem na testu zagledala plus, zanosila sem namreč naravno po 8 letih. Toliko veselja in sreče sva takrat občutila, da je bilo prav nerealno. In še novica da bosta enojajčna dvojčka! Skakala sva od veselja, bila sva prepričana da je to najina nagrada za vsa ta leta trpljenja. Hodila sem na redne preglede, vse je bilo v najlepšem redu. Izvedela sva da marca 2018 dobiva dva fantka. Ko se je prvo trimesečje končalo sva si malo oddahnila ker je "najhujše mimo". No, in je sledil redni pregled v 16 tednu. Nikoli ne bom pozabila tega dne, ko sem izvedela da mojima fantkoma ne bijeta več srčka. "Gospa, žal mi je, srčka na bijeta več" sem slišala od zdravnice, kot že trikrat prej. Bil je dan pred mojim rojstnim dnevom. Dan, ko se mi je zrušil cel svet. Dan, ki me je zaznamoval. Umrla sta. Ni ju več. Odgovorov ni, so samo vprašanja. Par dni za tem, 7. 10. 2017 sem rodila najlepša fantka na tem svetu, Gabriela in Mihaela. Takrat sem postala MAMA, mama brez otrok v naročju. Takrat sem se prvič počutila, kot mamo. Bolečina, ki jo občutiš, ko izgubiš otroka je nekaj kar nobena beseda ne more opisat. Dolgo časa sem rabila da sem predelala njuno izgubo, a obljubila sem jima da bo svet vedel da sta obstajala. Ne bosta pozabljena, nikoli. Dokler sem živa bom govorila o njiju, ker sem jaz njun glas ki sta ga izgubila ob rojstvu. Danes, ko sem bolečino predelala, sem hvaležna za to življensko izkušnjo, hvaležna sem da sem ju rodila in spoznala, pa tudi če samo za par minut. Hvaležna sem tudi njima ker sta mi letos poslala mavrično sestrico da mi krajša dneve in me vsak dan opomne kaj vse smo zamudili pri njima. Ona dva (in vsi ostali najini angelčki) imata posebno mesto v našem življenju in ni dneva da se ju ne spomnemo.

 

Moja podrobnejša zgodba in občutki so opisani na Fb strani: Malo drugačna mama

 

 

Tara Patricija Staniša

Tara Patricija Staniša

Stara 19 let in prvič noseča. Vsi so govorili, da bo nosečnost potekala brez težav, saj sem mlada in zdrava. Na ultrazvoku v 9. tednu je vse izgledalo tako kot mora, potem pa je prišel čas za nuhalno svetlino v 12. tednu. Že tako me je bilo strah kako bo, če je vse vredu in seveda, ko sva se z možem prišla v ordinacijo in se je začel pregled.. 

. tišina. Čez čas ginekolog spregovori le da je plod čudno oblikovan, da nama več težko pove in naj grem v ponedeljek k svoji ginekologinji, saj se je to zgodilo v petek. Seveda so se ulile solze, otročička sva se zelo veselila, mož me je tolažil in pričel se je začetek mučnega vikenda. V ponedeljek pa žalostna, tragična potrditev, srček ne bije več. Podrl se je svet. Potem napotnica za splav in mučenje. Medtem vprašanja, zakaj jaz, zakaj je umrl ravno moj otročiček, kako bi to lahko preprečila, kakšna oseba bi postal. Takrat....,ko je bilo hudo, žalostno, boleče,... sem končno zagledala otročička, velikega za mojo dlan in belega kot steno. Videla sem njegove majcene rokice in nogice in zame je postal oseba, ki je ne bom nikoli poznala. Moj. Želela sm ga držati v rokah, ga odnesti domov, a sem odšla praznih rok in to bolečino vedno nosim s seboj. Če me sedaj kdo vpraša koliko otrok imam, odgovorim dva, kajti če ga ostali niso videli, ne pomeni da ni obstajal. Obljubila sem, da ne bo nikoli pozabljen in da bom kot njegova mama naredila vse za to. Še vedno se sprašujem zakaj in bolečina ne bo nikoli odšla, od mojega zlatega otročička so mi ostali le 3 ultrazvočni posnetki, ki jih hranim na posebnem mestu, jih pogledam, pobožam da se čutim vsaj malo bližje svojemu angelčku. Čutim da je prav da vsi izvedo Tvojo oz. Našo zgodbo. Dragi moj NIKOLI ne boš pozabljen. V duhu si ves čas ob svoji sestrici in v naši družini. 

 

Maja Mišmaš

Maja Mišmaš

Misli mi odrinejo na konec avgusta leta 2019, ko sem imela pri ginekologinji redni pregled v nosečnosti. Ker imam sama sum na APS (antifosfolipidni sindrom) mi izda še napotnico za preventivni pregled v Ljubljani. Po prejetju te napotnice sem se najprej zjokala. Še danes ne vem točno zakaj, ampak imaš v mislih, zakaj bi morala v Ljubljano, če je vse vredu, mogoče me je najbolj presunilo to, da na njej piše ambulanta za patološko nosečnost. Ne bom pozabila dneva, ko sem se vozila proti Ljubljani, v mislih sem imela kaj vse jo bom vprašala. Prispem, opravim prijavo in čakam v čakalnici. Nakar me pokličejo in se najprej z zdravnico najprej pogovorimo, gremo čez vse izvide. Nato je sledi še UZ. Tišina. Gledala sem v ekran, še vedno nič ne reče. Ker je bila to moja prva nosečnosti, si mislim, da bo najprej naredila sama temeljiti UZ. Nato pa me je kot strela iz jasnega vprašala ali sem bila kaj mokra. Jo pogledam, meni ni bilo nič jasno. Rečem da ne. Nato pa so iz njenih ust prišle besede, katere so mi za vedno spremenile življenje. Pove, da nimam plodovnice. Zanimivo ji je bilo le to, da je mislila da vidi ledvičke, ki jih po navadi pri taki diagnozi ni. Na koncu se je vendarle izkazalo, da najin fantek ni imel ledvičk. V tistem trenutku sem vedela, vedela sem da nama te nosečnosti nebo usojeno pripeljati do konca v dvoje. To sem začutila. Kljub temu jo vprašam, da to pa nekaj očitno ni vredu. Pogleda me in mi reče, da to je vse prej kot dobro, čeprav je takrat še vedno mislila da vidi ledvičke. Kljub temu je vseeno delala UZ naprej, da je pregledala celega. Po pravici povedano sploh ne vem kako sem prenesla tisti pregled. Vstanem in potem padem v jok. Ona mi razlaga nekaj dalje, še sedaj ne vem kaj, vem samo, da mi je v vsem tem povedala, da bom sprejeta na oddelek E. Grem iz ambulante, solze tečejo in tečejo. Nato so sledili tisti najbolj mučni dnevi - dnevi, ko so mi delali UZje, da so res lahko potrdili prvotno diagnozo in kjer so tudi na zadnjem pregledu potrdili, da ni ledvičk. Ginekologinjo na zadnjem pregledu, ko je bilo vse črno na belem, vprašam, kaj mi ona svetuje. Pogleda me in reče da bo za otroka najboljše UPN – umetna prekinitev nosečnosti. Začne mi razlagati, da najin fantek nima možnosti preživetja, da je manj kot 5% možnosti, da pridem do konca nosečnosti, manj kot procent pa mi dajo ,da bi otrok preživel porod. Pa tudi če bi ga, tukaj se je šele začelo najhujše.  Obsojen na večne bolnišnice večkrat tedensko, operacije, voziček, kaj šele da bi prišlo do komplikacij. Kaj vse bi moral trpeti, pa kljub temu bi se vsega zavedal, ker so bili glava in možgani čisto vredu. Si predstavljate, kakšno trpljenje bi ga čakalo. Opomnila me je tudi ,da ne smem pozabiti možnosti, da bi lahko tudi, če bi preživel porod prej ko slej za vedno zaspal. Takrat sem se sesula in padla v jok. Pravzaprav niti nisem dojemala vsega kar je govorila, kar kmalu opazi tudi sama. Takrat mi je bilo vse jasno, ni več upanja, ni več možnega čudeža. Najinega otročka nebo med februarčki. Nikoli nebo zajokal, nikoli nama nebo podaril nasmeha. Odšel bo, odšel tja med angele. Rodil se bo že mnogo prej kot bi se smel.  Spomnim se, da sem jo prosila, če mi naredi še zadnji UZ, da ga še zadnjič vidim in slišim njegov utrip. Sama mi je rekla, če želim, mi natisne tudi njegov srčni zapis. Njegov dragocen spomin meni. Tisti UZ je bil hkrati tako žalosten a po drugi strani poln ljubezni, zadnjič sem ga videla na UZju. Pospremi me do sobe in mi reče, naj se s partnerjem pogovoriva in naj ni naslednji dan sporočim odločitev.

Ko povem zdravnici najino odločitev, mi pove, da grem naslednji dan do sestre, katera mi bo pomagala spisati zahtevek za prekinitev in kjer bom napisala prošnjo za prekinitev. Prosim? Prošnjo? Sama pri sebi sem si mislila če so resni ali sem jaz nora, ker se mi je zdel to absurd. Sestra mi je začela razlagati stvari, kaj vse moramo izpolniti, kako bo potekala sama prekinitev. Dala mi je bel list in kemik, jaz pa sem jo gledala. Rekla sem jim kaj naj sploh napišem, z milim tonom mi je odvrnila,  da naj napišem, tako kot sem čutila, na kratko ali dolgo. Solze so mi tekle, da se jih med pisanjem ni dalo ustaviti. Ko je komisija odobrila prošnjo, sva se v petek peljala proti Ljubljani. Po vsej proceduri, podpisih, mi je zdravnica rekla, da je pred mano tabletka, katero moram spiti. Zame je bila to takrat smrtna obsodba. To je tabletka, ki bo ustavila otročku srce. Spila sem jo kakor hitro sem mogla, tako so mi tudi svetovale ostale angelske mamice, ki so šle čez to. Če ne bi se sesula in tablete nebi spravila v usta. Za konec nama je dala še list papirja, na katerem sva morala izbrati, kak ose bova poslovila od otročka. V glavi se mi je kar zvrtelo, ko sem imela pred sabo list in zapisovala podatke otroka, kje bo njegov večni dom. To je opazil tudi partner, tako da mi je vzel kemik in on dokončal, ker jaz ne vem če bi zmogla.

Nato je sledila nedelja. Nikoli pozabljena. Zjutraj sva se ponovno vozila v Ljubljano na sprejem. Ura je bila nekaj čez 8. Kaj kmalu 9, na vrata je potrkala sestra in vstopila. Šla sem z njo v ambulanto, kjer me zdravnica ponovna vpraša, če odločitev še vedno velja ter ponovno razloži postopek. Pregledala me je in vaginalno vstavila 4 tablete. Boli, toda boli psihično. Nato grem v sobo kjer sem morala ležati eno uro. Toda čutila sem že blage krče, in sem si govorila to je to, še kakšen tablet in kmalu bo vse za nami. Ampak to je bil šele začetek, potem pa se začnejo ure mučenja, ko se nikamor nismo prestavili. Tablet na tablet, vmes sem dobila vse možne stranske učinke. Končno se okoli 19:30 začne - popadki. Takrat sem samo upala, da bo sedaj šlo vse hitro mimo. Popadke sem imela na 2 do 4 minute, čeprav tej na 4 minute so bili bolj redki. Zaradi bolečin sem ob 21:00 poklicala sestro. Pregledala me je in pove, da mi proti bolečinam nebi dala, ker se boji, da se bo vse ustavilo, ampak kakor želim. Takrat sem protibolečinsko zavrnila. Nič proti bolečinam, nič ne bomo ustavili, komaj smo prišli do tukaj pa če še tako boli. Po pregledu se takrat začnejo še bolj boleči popadki… Utrujena sem bila, med vsakim popadkom sem zaspala nazaj. Ob pol 11 zvečer bolečina ni bil več vzdržna, Poklicala sem sestro in sledi ponovni pregled. Končno mi pove, da sem odprta. Končno! Ostala je pri meni še 2 popadka, da bi mi pomagala, da bi se otroček rodil, vendar ni šlo. Rekla je, da manjka še čisto malo, da pa mi lahko sedaj da nekaj proti bolečina. JA PROSIM! Toda po tem pregledu, takrat so pa bili zadnji popadki ubijalski. Kmalu sem začutila hud popadek, potem pa otročka. Spustil se je po porodnem kanalu. Prišla je sestra, katera  me je potem vodila dalje in pomagala da sem rodila. Tako se je v 22.9.2019 v 20t zvečer rodil najin fantek Svit. Toda ta fantek ni zajokal. Ta fantek naju ni pogledal. Ta fantek naju ni zgrabil za prst, najin fantek je spal, spal za zmeraj. Babica mi ga je v njegovi terra plenički v tišini položila na prsi. Ugasnila glavne luči. Pustila le rahlo a prijetno svetlobo in zaprla vrata. Tisti občutek. Občutek ljubezni, ko sva ga gledala. Vedela sva, to je eden in edini dan, ko lahko gledava svojega fantka. Najinega fantka, želela sem videti vse na njem. Takrat sva zagledala! Svit je imela malo zakrivljeno nogico, ker ni imel plodovnice, da bi se lahko gibal. Takrat sva bila prepričana ,da sva se odločila prav. Vse tiste diagnoze, ko so jih mana govorili zdravniki, vse bi se uresničilo. Svitovo življenje bi bilo eno samo trpljenje na tem svetu. Svit nama je poslal znamenje, da je bila odločitev pravilna. Priznam, pri srcu mi je bilo mnogo lažje. Sestra mi je naredila še odtis nogic in nato so ga odnesli.  Za vedno. Gledala sem za njim, kako ga je odnesla čez tista vrata. Ni ga bilo več nazaj, nikoli ga nebo. Ostala vsa sama, v podporo en drugemu.

Brez pomoči partnerja ne vem kako bi se sploh pobrala. Psihično si uničen. V službo sem se vrnila šele čez dobre tri mesece, čeprav mi je uradno pripadalo samo 22 dni bolniške. Psihologinja mi jo je podaljševala, kolikor sem rabila. 

Na žalost družba ne ve kako bi odreagirala. Saj jim ne zamerim, saj ne morejo vedet. Nihče, ki ne stopi v naše čevlje ne ve kako se počutimo. Toda prosim vas, če kdaj vidite angelsko mamico, stopite do nje, jo objemite in izrecite sožalje. Drugega ni treba, če ne vesta kaj. Bolje to, kot mnogo neuporabnih komentarjev. Predvsem pa ne obsojajte, nikoli!

 

Natalija Gortan

Natalija Gortan

Moja zgodba se začne pri rosnih 18ih, ko sem prvič postala mama, deklici Larisi.

Zaključek tretjega letnika, matura, maturantski ples, selitev k partnerju 100 km vstran od domačih, nato pa spet nazaj domov, dokler si nisva nekako uredila svoje "najemniške štalce".

9 let truda s službami, odnosi, borbe s stresom, saj je bila pri hiši samo ena plača, in že šoloobvezna deklica, se nam je končno posvetila tista lučka, katero smo si tako dolgo želeli.

Na RTG slikanju telesa, sva s partnerjem izvedela, da bijeta dva srčka, to je bila najina "sreča v nesreči".  Vesela da sem jo preživela, saj sem imela pod svojim srcem še nekoga.

Naslednji dan, je test nosečnosti  pokazal dve vzporedni črtici, KONČNO!!!

Prvi pregled so opravili v ljubljanski porodnišnici, saj je bilo RTG slikanje tvegano za tako majhen plod.

Opravljen pregled pa je pokazal, da je z otročkom vse vredu in da niso vidne nobene poškodbe celic, ki bi jih lahko poškodovalo RTG slikanje.

Tako smo vsak mesec lepo napredovali dalje do nuhalne svetline, katere me je bilo najbolj strah, saj je v meni še vedno bil prisoten nek čuden strah in večkrat sem partnerju povedala, da čutim, da nekaj ni vredu.

Ampak nuhalna svetlina je pokazala vse znake, da je naš fantek, takrat smo izvedeli tudi spol, zdrav, da je vse tako kot mora bit, zato sem strah ovrgla.

Takrat je imenovan fantek dobil tudi ime. Larisa ga je poimenovala Gabriel in rekla, da takrat, ko ima ona rojstni dan, bo pa njen bratec godoval. Strinjala sva se.

Ko smo stopili v 28 teden, je ginekolog opazil, da ima pa naš Gabriel nekoliko povečan obseg glave, zaradi nejasnosti, nas je poslal na drugo mnenje, z drugega sva prišla na tretje iz tretjega na četrto, ker pa je pri vseh mnenje enako, sva bila napotena še na zadnje mnenje v Ljubljano. Genetski testi, preverjanje kromosomskih napak.

Diagnoza "ventrikulumeganija desno" mi je še danes neznana.

Zadnji atomi...VSE, kar je obstajalo sem dala čez, da se prepričam do tiste zadnje sekunde, ki so jo predlagali in ponudili, da jo storimo...

Tekočina v možganih...drobljenje možganov...desna stran povsem hroma...vsaka "brcika", pa je bila znak epeleptičnega napada...

V glavi pa so mi "utripale" besede ginekologinje, da če preživi porod, da so majhne možnosti, da bo "normalno" živel naprej...

Torek, 10.1.2017, sem bila sprejeta v porodnišnico v Ljubljani..

Apaurin, da se je Gabriel umiril...napotitev na UZ, kjer smo naredili zadnjo slikico...s pomočjo UZ poiskali njegov srček...ginekologinja je vzela doooolgo iglo in jo čez trebuh prebodla v maternico....iskali smo "bežeči" srček...tako hud boj...toliko upiranja... bolečine...joka....vprašanj zakaj, kaj pa če, kako...

Nato pa samo tišina...

Vedela sem da je konec, sploh nisem želela slišat tistih besed "končali smo"...

Ko sem prišla v sobo, so naju s partnerjem pustili sama.... Ne vem od kje moč, takrat sem bila tolažba njem, ki je tako neutolažljivo "tulil" ...

Sledile so 4 vaginalne tablete, ena v usta...po dobrem dnevu se je maternica začela krčit...začeli so se popadki...

Pred porodno sobo se srečam z mamo, ki je veselo pričakovala deklico Lejo, izmenjali sva si par besed, druga drugi sva zaželeli srečen in zdrav porod...

S sosednjih porodnih sob je bilo slišati krike, "ječanje", veselje, jok...

Iz najine.....

Gabrielu se je meter raztegnil na 45 cm, tehtnica mu je pokazala 1745g, kazalci pa so se ustavili na 8:31.

Nisva bila moteča...bila sva tiha...mirna...srečna da sva se spoznala...

 

Petra Lebar Kozjek

Petra Lebar Kozjek

Želja po otroku je bila velika. Na tem sva delala že pred poroko, pa po poroki, ampak kar ni in ni šlo. Kasneje sem dobila hormonsko terapijo, s pomočjo katere sem po skoraj štirih letih truda končno zagledala tisti dve črtici na testni palčki. Veselje je bilo veliko, ko je pa še ginekologinja potrdila, da srček bije, je bilo pa še toliko lepše. Nosečnost je potekala v redu, brez posebnosti, tudi nosečniških znakov nisem imela nobenih, razen intenzivnega zaznavanja vonja. Sem in tja me je malo špikalo, to je pa to. Sicer je ginekologinja rekla, da je manjša, kot bi morala biti, ampak ker njena teža napreduje, se menda ni bilo treba sekirati. In se nisem. Na ponedeljek sem imela zadnji redni pregled. Vse je bilo super, bila je obrnjena navzdol, živahna, pripravljena za na ta svet. V četrtek sem šla sama v porodnišnico na pregled, saj se nisem spomnila, kdaj sem jo nazadnje čutila, tisti dan je pa nisem, kljub trudu, da bi jo zbudila.

V porodnišnico sem prišla malo čez dve popoldan. Sestra je poskusila priklopiti ctg, pa ni našla utripa. Še pohecala sem se, na katerem mestu trebuha naj išče, da tam ga vedno najdejo. Poklicala je drugo sestro, brez uspeha je tudi ta iskala utrip. Poklicali sta ginekologa, ki je opravil dva ultrazvoka, pri zadnjem pa je sestri narekoval tiste grozne besede "v uterusu plod brez srčnega utripa". Svet se mi je sesul na milijon koščkov, moja mala punčka, najino upanje, najine sanje, je bila mrtva. Mrtva, v meni. Vprašala sem ginekologa, če bi bilo kaj drugače, če bi prišla že zjutraj, pa je rekel, da žal verjetno ne.

Na soboto, 10.12.20016, se je rodila najina popolna punčka. Imela sva slabe tri ure z njo, potem sem jo še zadnjič poljubila v slovo in so jo odpeljali. Najhujša stvar v življenju, ki se človeku lahko pripeti, je, vsaj zame, zaenkrat izguba otroka. Z izgubo otroka izgubiš tudi vsak "prvi" v otrokovem življenju, prvi nasmeh, prvo pokakano in polulano pleničko, prve korake, prve besede, prvi rojstni dan... In seveda vse druge, tretje, desete... Vse izgubiš. Ostane le praznina v maternici, v srcu in v naročju.

Pol leta sem izgubila se enega otročka, v 7.tednu sem imela spontani splav.

Kasneje nama je življenje razsvetlil najin mavrični otrok, ki nama živce kravžlja že 2 leti. Tudi njemu govoriva o sestrici, ker je prav tako. Ni edinec, nikoli ne bo. Ima svojega angela varuha.

4 leta bo že od izgube in priznam, da ni lahko. Je pa že mnogo lažje. Žalost se je v večini spremenila v hvaležnost. Hvaležnost, da sem lahko mama trem otrokom, da mi je ravno najina Ella dala naziv mama, hvaležnost, da sva dobila zdravega in živega fantiča in hvaležnost, da živim.

To je moja zgodba. 

Na žalost je takih zgodb ogromno, zato se ne obračajte stran, ko slišite za znanko, prijateljico, sosedi, ki se ji je to zgodilo. Bodite ji v oporo. Kako? Samo bodite tam. Lahko ste brez besed, že vaša prisotnost bo dovolj.