USMERITEVE
SMER
USTVARJANJE SPOMINOV


»Spomini so edini raj, iz katerega nas ne morejo pregnati«

In spomini so edini, ki jih imamo na umrlega otroka. To so po navadi otroci, ki še niso pričeli živeti oz. so bili s starši zelo kratek čas. Zato je zelo pomembno slovo in ustvarjanje spominov.

Spomini, spomini, spomini … pomagajo nam zaživeti, preživeti in živeti.
Spominjati se njegovih potez, njegovih rokic, nogic, teleščka. Občutiti otroka v naročju, njegovo težo. Ga povonjati, pobožati, poljubiti ... vse to pomaga pri procesu žalovanja in pri ustvarjanju spominov na otroka.
Spomini so tako potrebni za žalovanje in za življenje naprej. Vendar je to tako težko sprejeti in ozavestiti. Ustvarjanje spominov je sprva boleče. In starši zelo težko poslušajo in slišijo, kako zelo je to pomembno. Tudi zame je boleče, ko jim moram predati konkretna, »tehnična« priporočila, kako si naj ustvarijo spomine oz. kako naj oblikujejo porodni načrt mrtvega otroka.  Zelo težko, zelo boleče vendar z mislijo in prepričanjem, ki je resnično, da je slovo in ustvarjanje spominov edino zdravilo, ki žalujočim staršem pomaga skozi proces žalovanja in življenje.
Skozi dolgoletno študijo smo ugotovili, da je dokazano manj depresivnih obdobij, da gre proces žalovanja tekoče, kadar imajo starši spomine in stvari umrlega otroka. Ker se ne borijo za obstoj otroka, ker imajo »dokaze«, da je otrok bil in je del njihove družine in življenja. Ker so ga videli, začutili in se poslovili.
Leta nazaj, ko se starši niso poslovili od svojih otrok in ne imeli spominov nanj pa je bilo veliko težje. Večinski del žalovanja so se ukvarjali z razmišljanjem o tem, kakšen je bil, kje sploh je moj otrok ipd. Ukvarjali so se z neljubimi in nesočutnimi spomini iz porodne sobe in odnosov. To je bilo težko obdobje in posledica tega več zelo težkih žalovanj in dolgih iskanj in soočenj s smrtjo otroka.
Ko se nam zgodi smrti otroka je naš prvi in najpogostejši odziv, da ga ne želimo videti in si želimo ohraniti spomine fotografij UZ ipd., vendar s sočutno podporo strokovnih delavcev v porodnišnicah in v društvu Solzice največkrat ohranimo in naredimo najlepše spomine na umrlega otroka.

Starši imajo pravico:
• Poimenovati otroka.
• Preživeti čas z umrlim otrokom kolikor ga potrebujejo.
• Ustvariti čim več spominov: odtis stopalc, dlani, pramen las, fotografije.
• Spodbujamo, da starši s seboj prinesejo pleničke oz. oblekice v katere bodo zavili svojega otroka. En kos oblačila oz. pleničke si shranijo za »škatlo spominov«.
• Spodbujamo, da si shranijo vse predmete, ki so del spomina na otroka.
• S parom se pogovorimo in skupaj pripravimo slovo na način, kakršnega si želita.

Ali ni to preveč stresno in povzroča še večjo bolečino ob smrti otroka?
Ne. Morda se nam na začetku tako zdi, vendar še nikoli ni nihče od žalujočih se vrnil v društvo in obžaloval. Prav nasprotno, zgodi se, da kasneje starši iščejo »spomine«, kličejo v društvo ali so morda otroka fotografirali ipd.
Kdo se lahko poslovi od otroka?
Žalujoča starša se odločita, kdo poleg njiju se bo še poslovil od otroka. Včasih so to stari starši in sorojenci. Starši sami precenijo oz. se po posvetu odločijo, kako bodo vključili sorojence v slovo.
Ali slovo prinaša težke občutke? 
Slovo pomaga, da otroka začutimo in se od njega poslovimo. Morda na začetku, kadar oblikujemo porodni načrt, se soočamo s težkimi občutki in zanikanjem z vsem, kar bi nas spominjalo na otroka.
Slovo je trenutek, kjer prevladuje ljubezen, mir in čas se ustavi. To je trenutek žalosti, vendar tudi miru in nežnosti. Starši v ljubezni, nežnosti in spokoju preživijo nekaj časa z otrokom in v spomin si vtisnejo te dragocene trenutke, ki jim pomagajo preživeti in zaživeti.
Slikati mrtvega otroka? 
Da. Za vsakega starša je njegov otrok najlepši. Fotografija otroka je dragocen spomin in opomin, da je otrok bil in da je del družine. Nemalokrat oz. zelo pogosto si starši v domovih uredijo »spominsko poličko« kamor postavijo tudi fotografijo otroka. S ponosom pokažejo sliko svojega otroka sorodnikom in prijateljem. Tako dobijo na vrednosti in pomembnosti in ne nazadnje pogosto tudi pravico do obstoja njihovega otroka in posledično tudi pravico do žalovanja.
Težko je žalovati za nekom, ki ga nisi poznal oz. sploh še ni »obstajal« za okolico.

POKOP OTROKA


POKOP OTROKA

»Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj. Ni me tu. Ne spim. Sem tisoč vetrov, ki pihajo. Sem diamantni lesk snega. Sem sončni žarek na zrelem žitu. Sem jesenski dež.«
Ko se starši soočamo s smrtjo otroka, je povsem naravno, da si želimo, da se z umrlim otrokom ravna spoštljivo tako kot z vsakim pokojnim. Izkušnje kažejo, da pokop sicer prinaša težke občutke, vendar žalujočim pomaga pri predelovanju žalosti. Pokop je mejnik na poti žalovanja. Za starše in druge žalujoče je tolažilno, če vedo, kje je otrok pokopan in imajo prostor, kamor lahko odnesejo svojo žalost.

Možni načini pokopa otrok umrlih med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu v Sloveniji.
V društvu se zavzemamo, da ima vsako mesto, kjer se nahaja porodnišnica tudi spominski park oz. pokopališče za otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Pokopališča imamo v: Ljubljani, Mariboru, Celju, Postojni, Novem mestu, Slovenj Gradcu in Novi Gorici. V preostalih mestih pa smo pred odprtjem oz. v dogovorih o odprtju. V Ljubljani se izvaja skupinski raztros vsak zadnji ponedeljek v mesecu. V ostalih parkih po dogovoru največkrat gre za individualne pokope zaradi manjšega števila umrlih otrok. V Mariboru se izvaja slovo z raztrosom dvakrat letno, vendar smo v dogovorih, da spremenimo časovnico raztrosov, ki ni primerna.

Starši se lahko odločijo za:

Individualni pokop: kadar družina podeduje družinski grob ali se odloči za najem novega groba, se otrok pokoplje v ta grob s pogrebno slovesnostjo.

Individualni pokop v skupnem grobu oz. skupinski raztros v spominskih parkih: na željo staršev je možen pokop oz. raztros v skupni grob, in sicer v zgoraj navedenih parkih. Gre za poseben prostor na pokopališču, kjer se opravi razsutje pepela umrlega otroka. Na željo staršev jih pogrebno podjetje obvesti o terminu pokopa in so ob svečanosti prisotni skupaj s preostalimi sorodniki in prijatelji. Lahko pa se pokop opravi tudi brez njihove prisotnosti. Starši lahko na posebno ploščico, ki se pritrdi na samo spominsko obeležje, vpišejo otrokovo ime, priimek, datum rojstva/smrti. Starši in svojci lahko na to mesto prinašajo cvetje, sveče, velikokrat pa je videti tudi igračke in drobne predmete. Poudariti je treba, da gre za javni del pokopališča in da se parki redno čistijo in vzdržujejo.
Če želijo starši otrokov grob urejati, predlagamo, da izberejo individualni grob, namreč v teh parkih so skupna pravila in določila, ki jih je treba upoštevati: ni individualnega prostora za odlaganje sveč, ni priporočljivo prinašati drobnih predmetov ipd.

Kakšna je razlika med individualnim grobom in skupinskimi pokopališči?
V spominskih parkih veljajo določena pravila, ki jih ureja odlok o pokopališki dejavnosti. Gre za skupni prostor, kjer se odlagajo sveče in cvetje. Za urejenost pokopališča skrbijo zaposleni v pogrebnih zavodih. Pokopališča se večkrat letno urejujejo (odvoz dotrajanih sveč, cvetja, drobnih predmetov).
Za individualni grob pa skrbijo starši in ga urejujejo po svojih željah in potrebah.

Ali starše spodbujati, da pokopljejo svojega otroka in zakaj je to pomembno?

Izkušnje so pokazale, da je pokop otroka pomemben mejnik v žalovanju oz. da se s tem dogodkom žalovanje šele začne. Pokop otroka predstavlja dokončnost, hkrati pa tudi pomiritev, da vemo, kje otrok je. Pred leti, ko še nismo imeli spominskih parkov in ko se starše ni spodbujalo, da pokopljejo svoje otroke, je bilo žalovanje oteženo. Starši so si postavljali vprašanja, kje njihov otrok je. Niso imeli mesta, kamor bi odnašali svojo žalost, prižigali svečko in kjer bi s ponosom lahko pokazali napis otrokovega imena. Zato spodbujamo starše, da se odločijo za eno izmed ponujenih oblik pokopa.

O možnostih pokopa starši informacije dobijo v porodnišnici, vsa dodatna vprašanja, dileme in obrazložitve pa v društvu Solzice, kjer se tudi povežemo s pogrebnimi zavodi, CSD-ji in pomagamo pri pravno/formalnih vprašanjih.
V društvu Solzice se vključimo v pripravo porodnega načrta oz. pomagamo pri vseh ključnih dilemah oz. prisostvujemo kot sočutna podpora tudi v porodnišnicah ob porodih.
Spremljamo pa tudi starejše otroke in njihove starše v pediatričnih bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah.
 

KO SE ŽIVLJENJE »DOGAJA« PO SMRTI OTROKA


KO SE ŽIVLJENJE »DOGAJA« PO SMRTI OTROKA

»Moč ni v tem, da se borimo, temveč da sprejmemo in začutimo nemoč v sebi in jo izrazimo.«
»Bodi močna. Ne daj se. Ne jokaj. Pojdi naprej«, to so besede, ki jih tolikokrat slišimo, ko smo nemočni in v bolečini. Pa so res prave? Je res moč v tem, da ob najhujši bolečini ne jokamo? Da ne dovolimo izražati čustev? Da potlačimo v sebi in »zmagamo« v boju? Da iščemo zunanje krivce za svojo bolečino? Da nas drugi ne razumejo in nas ne podpirajo?

Takrat se pojavijo vprašanja: Si dovolimo pomoči? Zakaj iščemo rešitelje izven nas samih?

Vse je v nas samih. Vsi odgovori, vse odločitve. Samo slišati jih moramo.

Ko se zgodi smrt, se ne znajdemo. Ne vemo, ne znamo. Smo v šoku, smo nepripravljeni na slovo. Ne znamo, ne zmoremo in včasih celo nočemo sprejeti smrti in se dvigniti nad bolečino.

Včasih pa ta bolečina spodbudi in pripelje na plan še bolečine, ki so zasidrane globoko v nas že leta in leta. Smrt otroka pa jih spodbudi, da se znova odprejo in privrejo na dan. V vsej svoji intenziteti na precej grob in boleč način. In potem se ne soočamo samo z žalovanjem za ljubim detetom, pač pa še s samim seboj. Takrat smo zmedeni, zbegani. Porajajo se nam različna vprašanja: Kaj se dogaja? Kje se vrtim v krogu? Kako naj si pomagam? Vse mi uhaja iz rok, ne spoznam se več, ipd.

Žalovanje je priložnost za lastno osebnostno rast. Za odkrivanje in zdravljenje vseh tistih bolečin, ki so zasidrane globoko v nas. In spijo v nas, dokler jih ne prebudi druga bolečina, ki je morda še večja, enaka oz. je le sprožilec potlačenih travm, bolečin in spominov. In tako se znajdemo v začaranem krogu, iz katerega včasih ne zmoremo sami izstopiti. Ker je pretežko, ker ne »vidimo« ali pa ne »slišimo« sami sebe. Ker morda preveč boli, ker nas je strah, ker smo morda celo jezni. Začnemo se spraševati, če je to kar se nam dogaja normalno, kdo je kriv, ipd.

V nas se poraja tisoč vprašanj. To je normalno, s tem ni nič narobe. In potem pride čas, ko se odločimo, ali se bomo dvignili nad bolečino in upali pogledati, kaj se skriva v nas.

Nihče ni kriv. Nikoli nismo krivi, smo pa odgovorni. Odgovorni za našo bolečino, odgovorni za odločitev, kaj bomo naredili.

Smrt otroka nas spremeni. Ojača, vendar na način, da se ne borimo, temveč, da pogledamo, kaj se skriva za bolečino; Kateri strah, katera jeza, katero prepričanje in kateri vzorci se prebujajo?

Ko to ozavestimo, ko spustimo um, da to zavestno predela potem so na vrsti čustva, da začutimo in dovolimo, da se izrazijo. Da prepoznamo čustvo, da ga poimenujemo in ga tudi predelamo. Na ta način »brišemo« prepričanja, se soočamo z vzorci, ki nam ne pomagajo in jih izpuščamo.

To so lahko globoka spoznanja, do katerih po navadi ne zmoremo sami in potrebujemo podporo in vodenje. Ne nekoga, ki bi delal namesto nas, ampak, ki bi nam pokazal način in pot, da lahko sami nadaljujemo.

Tako dobro dene, če je ob nas nekdo, ki ve, ki pozna pot žalovanja in pozna še vse vzporedne izzive. V društvu nudimo podporo na Vaši poti. Na poti žalovanja ali kasneje oz. vzporedno. Ker iz lastnih izkušenj vemo, kaj se dogaja v staršu, ki je izgubil otroka. Ker vemo, kaj se dogaja v strtem srcu. In vemo tudi, da zmoremo in hkrati dobimo nove uvide, nove priložnosti in spoznanja. Radi bi, da začutite, da zmorete in da smrt naših otrok ni le naključje oz. zgodba našega življenja. Temveč je lahko veliko več.

Načini pomoči oz. pomoč na poti žalovanja
Kako? S podporo terapevta, z lastno izkušnjo smrti otroka, ki vas z občutkom in razumevanjem vodi z vprašanji. Z izzivi se ne soočamo le razumsko, pač pa iščemo in ozaveščamo tudi čustva, ki so včasih morda prikrita, skrita ali pa nam nerazumevajoča. Delujemo celostno s pomočjo različnih metod, ki jih oseba izbere glede na svoje potrebe. Žalujoči osebi pomagamo, da prepozna bolečine, da si jih upa izraziti. Pogovoru sledijo tudi konkretne vaje, ki jih potem lahko doma sami izvajate v trenutkih, ko se vam zdi, da ne zmorete naprej oz. lahko postanejo del vašega vsakdana. To so praktične vaje iz področja gibanja/dihanja/masaže, barvne terapije in vizualizacije, ki nas lahko pomirijo ali pa prinesejo dragocene uvide in spoznanja.

Izvajamo tudi vizualizacije izpuščanja vendar vse individualno glede na osebo, kaj v tistem trenutku potrebuje in želi. Srečanja prilagodimo na potrebe para oz. žalujoče osebe.

Vsebine sočutne podpore:

 Izključno na temo žalovanja: Kaj je žalovanje? Kaj se mi/nama/nam dogaja? Kako sploh sprejeti in živeti naprej ipd. – sočutno spremljanje žalujoče osebe, para, sorojencev.

 Na temo razvoja čustvene inteligentnosti, osebnostne rasti v odnosih, v dojemanju sebe, otrok, partnerja ob smrti otroka.

 Izvedba »nežnih« sočutnih meditacij, vizualizacij, sočutni pogovori, ki pobožajo dušo in telo ter zdravijo.

Individualna srečanja so v Krškem, Novem mestu, Ljubljani, po dogovoru tudi v Mariboru in Celju.

Skupina za samopomoč, kjer se družimo žalujoči starši ob vnaprej načrtovanih temah pogovora oz. druženja potekajo po vnaprej določenih terminih in mestih izvedbe.
Za vse informacije in tudi telefonska oz. internetna svetovanja smo dosegljivi na 041 532 916 ali na elektronski pošti društva, vsak dan tudi ob vikendih in praznikih, ker bolečina ne izbira dneva niti ure. V primeru, da smo nedosegljivi vrnemo klic.
Skupinska srečanja in terapije izvajava usposobljena terapevta z dolgoletnimi izkušnjami iz področja žalovanja, spremljanja umirajočih in žalujočih, z različnimi dodatnimi izobraževanji čustvene inteligence, psihoterapije, NLP in drugih, tudi alternativnih, pristopov, ki dosegajo pozitivne rezultate pri pomoči v času žalovanja oz. osebnosti rasti.

Toplo in srčno vabljeni.

Vse dobro, Petra