Kdo sem? Kaj sem? Zakaj sem? 

Vprašanja, ki mi še vedno polnijo glavo. Ker sem raziskovalka življenja. Ker se nikoli ne zadovoljim s preprostimi odgovori v stilu »zato ker to tako je«. Sem kot triletni otrok, ki odkrije besedo, zakaj. Vse me zanima, vse hočem poskusiti, sem tudi adrenalinski tip človeka, hkrati pa se ukvarjam tudi z alternativnimi pristopi pri svojem delu. 

Kolikor se spomnim, sem kot otrok bila zaščitnica živali in narave. Raje kot s sovrstniki sem se povezovala z naravo in živalmi. Videla in slišala sem marsikaj, česar odrasli ne vidimo in ne slišimo več. Bila sem mirna, a hkrati miroljubna bojevnica, kar me je reševalo, da sem preživela tudi tiste trenutke, ko ni bilo vse, kot bi moralo. Od nekdaj sem uživala v družbi otrok in zato nisem imela veliko težav pri odločitvi nadaljnjega študija. Odločala sem se med porodništvom in predšolsko in lahko bi rekla, da sem danes na nek način vpeta med oba poklica. 

V času izobraževanja sem se redno vključevala v različne oblike dela z otroki in družinami. Kot prostovoljka ZPM, tabori za otoke, kjer sem izvajala glasbeno terapijo, bila v vseh možnih delavnicah in si pridobivala življenjske izkušnje. Ob tem si ustvarila družino in postala mama trem sončkom, Anžetu, Aneji in Brini. Anže in Aneja sta odrasla otroka, danes stara 26 in 22 let, Brina pa se je od nas poslovila kot dojenčica. Z nami je bila točno toliko časa, kot je potrebovala. To danes vem. In tu nekje se začne moja zgodba, ki je cel roman.

Izpostavila bom tista obdobja, ki so vplivala name, da sem, to kar sem, da danes znam, to kar znam. Da sem ena izmed nas/vas. Da sem šla čez cel niz življenjskih obdobij in preživela kar nekaj lekcij. Bolj sem padala, bolj je bolelo, bolj sem iskreno hotela v svoje bolečine in prekiniti »vrtenje v krogu« in izstopiti iz vloge žrtve in prenehati ustvarjati drame.

Profesionalno-osebnostni razvoj gresta z roko v roki. In ker v trpljenju rastemo in se učimo, se mi je »začelo dogajati«. Ko je umrla hčerka, moj tretji otrok, sem bila stara 29 let. Bila sem lastnica groba hčerke, žalujoča mama, hkrati pa mama dvema zdravima otrokoma, starima takrat šest in tri leta. Ja vem, najbolj občutljiva leta, a takrat tega nisem vedela. Kot ne dobimo recepta za vzgojo otrok, ne dobimo niti recepta, kako se soočiti z izgubo otroka. No, jaz sem se vzporedno lotila obeh izzivov. Kot mnogi izmed vas.

Uf, bili so časi joka, žalosti, besa, iskanja, hrepenenja … in ker je čas žalovanja, res čas temeljite prenove v sebi, seveda če to hočemo, se je to dogajalo tudi meni. Sprva zanikanje in upor, igra žrtve, kar me je pripeljalo v še dodatne zdravstvene težave. Ko sem se po operaciji prebudila iz narkoze, sem zajokala, ker sem ugotovila, da sem se prebudila in se tega tudi z grozo zavedala. Tako se je začelo moje iskanje, iskanje Sebe itd. To so bili začetki, vendar sem bila vpeta v vlogo mame, ki sem jo oboževala, sočasno pa sem v službi začela karierno pot.

In zgodila se je knjiga Prazna zibka, strto srce. Ustanovila sem društvo Solzice. Vpisala sem dodatni študij, se izobraževala za spremljanje žalujočih in umirajočih, iskala nova znanja, naredila kar nekaj licenc in certifikatov: NLP, transakcijska analiza, šola čustvene inteligentnosti, izobraževanja v tujini, izobraževanja na fakulteti za socialno delo, module. Začela sem z izvajanjem izkustvenih delavnic za zdravstveno in pedagoško osebje in postala zunanja sodelavka porodnišnic. Sem predavateljica, svetovalka za žalovanje, za spremljanje umirajočih otrok, spremljevalka na porodih z žalostnim koncem. Zavzemam se za odprtje pokopališč za otroke umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, izobražujem in izvajam šolo čustvene inteligence za zdravstvene in pedagoške delavce. Izvajam skupinska in individualna srečanja za žalujoče osebe. Izvajam tudi alternativne pristope: barvna terapija, vizualizacije, gibalno/dihalne/masažne tehnike.

Vendar pred vsemi temi mojimi izobraževalnimi »dokazi« pa je zame in za moje Sopotnike, ki prihajajo v pisarno najpomembnejše, da sem mama, ki se je soočala z najhujšo izgubo. Ne pozabljam na bolečino, ne pozabljam na vse ovire in prepreke, s katerimi sem se soočala. Vem, s čim se srečujejo ljudje, ki prihajajo k meni. Sočutno in na senzibilen način vodim žalujočo osebo skozi proces žalovanja, osebnostno rast in zavedanja sebe. Najpomembnejše jim je, da vedo, da sem ena izmed njih. Da izhajam iz lastnih izkušenj pred vsemi teoretičnimi znanji.

Želim, da veste, da sem ena izmed vas z lastnimi življenjskimi izkušnjami kot vsi mi – vi, da nisem le pedagog in terapevt z določenimi znanji, ki bi na osnovi teorij postavljala in svetovala »iz knjig«.  Vse je v nas in samo mi smo odgovorni ali bomo odprli, pogledali ali bomo delovali samo iz Uma in boja, ker tako najmanj boli. 

Iz lastne izkušnje vem, da je težko in osamljeno iskati odgovore v sebi. Da zaradi bolečih, morda potlačenih, dogodkov iz otroštva ne zmoremo sami pogledati v globino sebe. Pred leti sem sama stopila na to pot in vem, da je moč v nas in da zmoremo, če hočemo. Da poiščemo pomoč in da odkrijemo tiste delce v sebi, na katere smo pozabili ali jih zamrznili, da smo lahko preživeli.

Svoje delo opravljam srčno. Ker vem, da zmoremo, ker vem, kje nas čakajo pasti. Ker vem, kaj pomeni začutiti svoja čustva in si to tudi dovoliti.

Ker vem, da se da in se zmore. Morda včasih potrebujemo malce usmeritve in nekoga, ki zna postaviti pravo vprašanje, da prebudi v nas vse tisto, kar smo pozabili ali nočemo začutiti. 

Petra Paver deluje tudi na področju sočutne in ljubeče vzgoje. 

Več o njenem delu lahko najdete na spodnji povezavi.

Zunanji sodelavec društva Solzice se je pred leti pridružil tudi mag. Andrej Debeljak, psihoterapevt in med drugi tudi bivši sodelavec na oddelku za paliativno oskrbo Jesenice. Tudi on se je poglabljal v znanja in ima dolgoletne izkušnje s področja spremljanja umirajočih in njihovih družin.

Več o njegovem delu lahko najdete na njegovi spletni strani.